Lizika

Našla sem jo na netu... kakšen mesec po tistem, ko se je bivši odločil, da si ne namerava več deliti najinega Frikca, rjavopikega dalmatinčka, ki sva ga nekaj mesecev pred razhodom našla na obrobju Kranja. No ja, on nas je našel, saj se je prestrašen zatekel k hiši njegove sestre. Bil je star kakšne 3 mesece in očitno že kar nekaj časa sam saj je bil popolnoma shiran in pri 40-tih klopih sva počasi nehala šteti. Kak mesec ali dva je samo spal in jedel, kasneje pa zrasel v prisrčnega, razvajenega in trmastega psička... Delila sva si ga še približno leto po tem, predvsem zato, ker se mu noben od naju ni mogel odreči in čeprav sva vmes že nehala komunicirati je bil najin edini stik klic ali SMS konec tedna, ko je bil čas za izmenjavo... Sesul se mi je cel svet, prej sem komaj čakala, da mine teden in da bova s Frikcem spet "laufala" po Tivoliju ali za Savo, zdaj pa sem po službi prišla v prazno stanovanje, se vsedla za računalnik in delala svoje oblikovalske projekte. Ven sploh nisem več hodila in samo ob misli na Frikca sem imela v trenutku solzne oči...




Prijatelji so me prepričevali naj si poiščem drugega psa in mi začeli pošiljati maile s psički, ki iščejo dom, jaz pa sem vstrajno odgovarjala, da noben ne more nadomestit Frikca in da drugega psa nočem in nikoli si ga nisem želela... Frikec je pač prišel in smo ga vzljubili...

Po mesecu prepričevanja in pregledovanja mailov s prisrčnimi kužki, pa sem tudi sama pogledala malo po netu in se dokončno ustavila pri družinici nemških kratkodlakih ptičarjev, med katerimi je sramežlivo pogledovala v kamero tudi rjava psička Aurora. Dober teden sem vsak dan pogledovala preden sem se odločila, poklicala in jo šla iskat. Te dni bo stara 4 mesece in danes mi nikakor ni žal. Lisa, kakor sem jo sama poimenovala, je simpatična, mladostno nagajiva, včasih nerodna in zelo ljubezniva psička, ki mi popestri vsakdan...



Ime Lisa pa je dobila po psički, ki sem jo gledala pred njo. Najprej sem namreč gledala za hrti, veliko sem prebrala o njihovih pogojih življenja in hotela naredit nekaj dobrega in vsaj enemu pomagat in mu nudit topel dom. Zavedala pa sem se da imajo ti psi neprijetno zgodovino in predvsem, da so navajeni in potrebujejo na veliko prostora, ter da bodo težko živeli v najemniškem stanovanju v 7. nadstropju stolpnice blokovskega naselja v Ljubljani. Vsem, ki pa imajo pogoje in možnost in se odločajo za posvojitev psička toplo priporočam ogled strani www.pomochrtom.org. Takoj, ko bom imela možnost bom tudi sama posvojila kakšnega.

Prilagam par odstavkov povzetih s strani POMOČ HRTOM:

Vsakdan velikih angleških hrtov ni nič kaj svetel, kljub prepričevanju v nasprotno s strani ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo z omenjeno panogo imenovano greyhound racing. A tu je potrebno upoštevati dejstvo, da svoje interese in umazano delo ščitijo z lepimi besedami sebi v bran. Edina naloga hrtov je uspešno služenje denarja, ki se steka v žepe njihovih lastnikov - to so bodisi posamezniki ali pa sama dirkališča, ki imajo povprečno v lasti nekaj sto hrtov. Glede na podatek, da se v državah (Velika Britanija, Irska, ZDA in Avstralija), kjer so pasja tekmovanja v hitrosti registrirana kot nacionalni šport, iz državnih blagajn preko ministrstev za šport nameni ogromne vsote denarja, človek pomisli, da ravno psi - tako rekoč profesionalni športniki - živijo lepo, komfortno življenje. Realnost je sledeča... Finančna sredstva so po večini porabljena za organizacijo tekmovanj, vzdrževanje prog in objektov, ter zaslužkarstvo vodilnih oseb in ostalih zaposlenih. Kljub temu, da tudi to športno panogo dodatno sponzorsko podpirajo posamezna podjetja in da velik profit pridobijo tudi preko stav, se za pse tekače ne namenja visokega odstotka tako ali drugače pridobljenih sredstev. In ravno zaradi dejstva, da šport diha v sožitju z državnimi ustanovami in mnogimi državljani omenjenih držav, zlorabe hrtov ni moč ustaviti.

Hrti preživljajo dneve v svojih nič kaj velikih celicah, obdani z betonom in kovino. Enkrat dnevno so prehranjevani z nekvalitetno hrano, ki jim povzorča nemalo zobnih oblog. Sicer so vodeni na izločanje (hrti so čisti psi in le redko izločajo v svojih celicah), to pa je tudi vse kar imajo od sprehoda. Seveda potrebujejo tudi svojdelavni trening - za tega je še največ poskrbljeno pred pričetkom njihovega "službovanja", ki se navadno prične že v rani mladosti ter traja do največ sedmega, včasih osmega leta starosti. Večinoma svoje delovno "poslanstvo" zaključijo že dosti prej. Nekateri stari komaj leto dni, drugi dve, itd. Večina psov po svojem drugem ali tretjem letu ni več primerna za tekmovalni tek, saj zaradi prevelikih zahtev ne dosegajo več optimalnih rezultatov. Izčrpanost je mnogokrat psihičnega izvora, saj imajo le redkokdaj možnost konkretne in pristne komunikacije z ljudmi, ki ni povezana z delom. Delo pa marsikdaj temelji tudi na prisili ter fizičnemu nasilju.