Brez moških ne gre ,)

Danes smo bile s puncami v društvu zmenjene, da se popoldan dobimo in naredimo manjšo delovno akcijo. Nujno je bilo že potrebno par zadev pospravit saj je pisarna počasi že izgledala bolj podobna skladišču. Najpomembnejše pa je bilo v učilnici postaviti 5 metrov pulta za nove šivalne stroje, ki smo jih nabavili pred kratkim za tečaje šivanja in letni program mode, ki poteka že od oktobra lani.

Že nekaj dni nazaj sem nabavila konzole za pult pritrdit ob steno in nogice za prednjo stran pulta. Orodja tudi imamo nekaj, tako da naj ne bi bilo problema. 4 punce bomo pa ja zmogle. Zjutraj sem se še spomnila, da se je Daniel zadnjič na večerji nekaj ponujal, da mi lahko pride on namontirat police v kuhinji, ki čakajo zdaj že pol leta odkar sem v tem stanovanju, saj so tu stene betonske in jaz z mojo bor mašinco nikakor nisem mogla zvrtat lukenj, on pa se je pohvalil, da ima super mašinco in da bo on enkrat prišel, pa bo to 123 narejeno. Hmmm, no mogoče bi lahko posodil mašinco, pa ni dvignil telefona. Ko je klical nazaj je manjkala kakšna ura do takrat ko smo bile s puncami zmenjene in jaz sem bila kot ponavadi že prva v prostorih, da sem pravočasno priklopila gretje, da ne bomo delali v mrazu in preverila, ali imamo vse potrebno za delo.

Med pogovorom sva Danielom prišla do zaključka, da so stene itak iz gibs plošč in da bomo to lahko naredile tudi brez njegove mašince "no če se vam pa kaj zatakne pa kar pokliči" je rekel... Seveda sem se medtem spomnila tudi, da nimam pravih čepkov za gibs plošče in jih šla v zadnjem trenutku nabavljat, še dobro da je City park odprt tudi v nedeljo :)

Z Niko sve marsikdaj že posegle po tovrstnih delih, tako da smo nekako prevzele zadeve v svoje roke, Barbara in Mateja, pa sta izmerile in nama zarisale prostor za luknje.

In res: prva lukna pa vstavit čepek za gibs plošče in že je nastal problem, čepek je namreč luknjo samo povečal, tako da smo ga lahko brez problema spravile tudi ven in če smo poizkusile vanj še naviti vijak se je čepek kar vrtel v luknji in seveda vijak ni šel nikamor...

Hmmm... "Halo Daniel..." po telefonu mu ni bilo nič jasno, kaj bi lahko bilo narobe in čez dobrih 15 minut je bil že pri nas. OK, čepke bi morale montirat ročno in ne z mašinco, čeprav smo zraven čepkov dobile tudi nastavek in ga seveda veselo uporabile. Saj zato ga dajo zraven, ne?

No seveda nam je polovico dela naredil potem kar on in same smo samo še delale po njegovih navodilih... Ja težko priznam ,) ampak same ne bi zmogle... Včasih pač brez moških ne gre :( ampak postajamo vse bolj samostojne in marsikaj že znamo same. No, naslednjič bomo v gibs že same vrtale :)

Hmmm, konec meseca si začnem preurejat novo pisarno.

Virusni marketing

Ta vedno bolj popularni način promocije se je v zadnjih letih izkazal za odlično rešitev, kako prodreti do modernega uporabnika v današnji oglaševalsko zasičeni potrošni družbi. Trženjske strategije, ki gledalca vključujejo in ga naredijo aktivnega, so odlično orodje za sproženje govoric (word of mouth) in posledično reklame. Najboljši oglasi pa so tisti, kjer lahko uporabnik vsebino personalizira in jo pošlje družini, prijateljem in znancem. S pošiljanjem mailov pa vede ali nevede delamo brezplačno promocijo že tako velikim korporacijam.

Na letošnem festivalu Zlati boben je bilo predstavljenih kar nekaj takih uspešnih akcij, med njimi Dove »Evolution«, Quicksilver »Dynamite surfing«, Sprite »Kitesurfing goes terribly wrong« in menda eden najbolj gledanih v tem trenutku Cadburry »Monkey«, oglas, ki ga nihče ne razume, a menda deluje :)

Cadburry > Monkey


Ray-Ban > Catch Sunglasses


Axe – Bom chicka wah wah


Quicksilver > dynamite surfing


Sprite > Kitesurfing


Dove > Evolution


Pojavljajo pa se tudi parodije na virusne mailinge, ena najbolj uspešnih pa je definitivno parodija na zadnjega:

Triptico

In če smo končali pri koncertih in tem, da sem bila po dolgih letih na koncertu mojega priljubljenega benda iz mladih let, ne smem pozabiti še dveh odličnih koncertov, na katerih sem bila letos, oopps - lani:

Ursula Rucker v Cankarjevem domu
(hip-hop poetry)


Ursula Rucker za Jazzanovo - This


Ursula Rucker, glas, poezija
Gintas Janusonis, bobni
Timothy Motzer, kitara

Ursula Desiré Rucker je diplomirala iz novinarstva in se nameravala ukvarjati s pisanjem reklamnih besedil. Namesto tega je postala ena prvih ustvarjalk filadelfijskega poetičnega preporoda; v središču pozornosti je bila veliko prej, kot sta »slam« poezija in oddaja Def Poetry Jam prišli na naslovnice.
Z izjemnim poznavanjem vsega, od ženskih vprašanj do suženjstva, ljubezni, seksizma, politike in še česa, Ursula ponovno opredeljuje govorjeno besedo s svojo značilno družbeno-politično nujo in sladkim, petim govorjenjem. Ne glede na vsebino ima Ursula osupljivo sposobnost, da zadene z milo in zapeljivo liričnostjo, ki ji ni para, njen prvenec Super Sista (2001) pa tudi dokazuje, da je lahko resna glasba zelo zabavna.
Ursuline ritmične zgodbe vsakodnevnega boja, postavljene v zvočna okolja nekje med jazzovsko klubsko glasbo, atmosferskim drum'n'bass in minimalnimi hip hop hibridi, so presunile občinstvo od Tokia do Capetowna.
Nedvoumna vsebina v najboljšem pomenu besede in prava urbana kulturna poslastica.
Povzeto po: Forum Bast

Še dobro, da Ursula Rucker ne dela tega, za kar se je šolala. Kakšen ameriški časopis bi sicer imel novinarko več, toda svet bi bil prikrajšan za izjemno iskreno in prodorno umetnico.
Če bi za Ursulo Rucker dejali, da je pesnica, bi o njej povedali veliko premalo. Prav tako če bi jo imeli za glasbenico, pa čeprav ima za sabo že tri albume. Njena poezija in način, kako jo podaja, sta res vznemirljiva: verzi o suženjstvu, ženstvenosti, seksizmu, ljubezni, politiki, družbeni stvarnosti, medijskih spletkah in še marsičem so sicer izraženi z nežnim sladkim glasom, a brez dlake na jeziku.
Nedvoumna vsebina v najboljšem pomenu besede in prava urbana kulturna poslastica.
Povzeto po: City Magazine

Več na njeni strani: www.ursula-rucker.com

Gotan Project v Križankah
(electro-tango)



Gotan Project - El Capitalismo Foraneo


Gotan Project - Triptico


Tango je prvič osvojil evropske množice na začetku dvajsetega stoletja, ko je s prihodom povzročil velikansko navdušenje, ki še danes ne pojenja, saj je marsikje pognal korenine kot samosvoja glasbena oblika (poznamo na primer »finski tango«, pa tudi pri nas je vse več tango zasedb). Za ponovno zaljubljenost v to zanosno argentinsko glasbeno obliko so poskrbeli trije v Franciji delujoči glasbeni navdušenci, med katerimi je sicer le eden po rodu Argentinec. A je to v omamnem zvočnem kolažu elektronike, duba, tanga in drugih zvrsti še najmanj pomembno, saj je tango, tako kot druge zvrsti, ki jih Gotan Project vnašajo v zapeljivo mešanico godb, že zdavnaj internacionaliziran. Phillippe Cohen Solal, Eduardo Makaroff in Christoph H. Muller, ki so ime za projekt (gotan) dobili z enostavnim zasukom besede tango, so se podali do njegovih korenin. Prisluhnili so tako pevcu Carlosu Gardelu, ki ga obožujejo široke množice, kot novemu tangu Astorja Piazzolle, zraven so dodali subtilen odmerek elektronske zadetosti, dubovske plesnosti in ambientalne zasanjanosti. Po preboju s prvencem La Revancha Del Tango, ki so ga do danes prodali več kot milijon izvodov, so presenetili s precej drugačnim albumom Lunático, po katerem se poleg tanga prelivajo še vplivi americane, šansona in hiphopa.
Povzeto po: Druga godba

Philippe Cohen Solal, DJ, skladatelj
Eduardo Makaroff, kitara, skladatelj
Christoph Müller, računalniki, skladatelj
Arnaldo Ciro Zanelli, klavir
Veronica Silva, glas
Line Kruse, violina
Maria Andrea Pujado, violina
Lise Orivel, violina
Aude Brasseur, violončelo
Juanjo Mosalini, bandoneon
Eric Peycelon, zvok
Michael Roussel, luč
David Lescarret, video

Več na njihovi strani: www.gotanproject.com

Koncerti

Ja, če že omenjam moje punk in hardcore obdobje ne smem pozabiti mojega fotografiranja in dokumentiranja takratne scene. Žal je bil moj arhiv negativov ukraden, tako da mi je ostalo le nekaj malega kar nisem razdala in kar je bilo objavljeno, pa še tega imam bolj malo. Sicer pa se moje fotografije najde v večini slovenskih fanzinov obdobja od 1989 (uf, kok sem že stara) pa tam nekje do '95, nekaj tudi v Glasbeni mladini, beograjski glasbeni reviji Ritam, za katero sem bila že pri 17-ih letih uradni fotograf za vse koncerte alternativne scene v Sloveniji in hrvaški Heroini...

Polska malca


Victims Family


Jane's Addiction


NoMeansNo


Satan Panonski


All

NoMeansNo

Hmmm, marsikdo, ki me je spoznal v zadnjih letih je popolnoma presenečen, ko sliši, da sem nekoč poslušala punk in hardcore, no, mogoče bolj hardcore, kot punk... pa ne samo kakšno leto v najstniških časih ampak kar več kot 10 let. Tam nekje od 16-ega pa tja do 29 ali 30-ega leta. Ne bom rekla, da mi zdaj več ni pri srcu in definitivno in brez pomislekov lahko rečem, da je bilo to eno lepših obdobij mojega življenja, ki je tudi zelo zaznamovalo moj karakter in način mišljenja nasploh.

Fugazi - Waiting Room


NoMeansNo - Tired Of Waiting


NoMeansNo - Sex Mad


NoMeansNo, so bili definitivno eni mojih ljubših in še danes bi lahko rekla da se z njihovim imenom lahko tudi zelo poistovetim. Ja, redkokdaj zares rečem ne, a takrat ko to rečem tudi mislim NE in če nekdo še naprej dreza vame in me prepričuje v nasprotno, me ne bo prepričal, kvečjemu popolnoma mi bo "padel", ker začutim, da tak človek nima spoštovanja do drugih.

Tipični primeri so fantje, ki jih spoznavam prek klepeta na internetu, ko me začnejo prepričevati v zmenke in srečanje in čeprav jim omenim, da tu bolj klepetam in načeloma tukaj ničesar prav zares ne iščem, saj dvomim, da lahko preko interneta najdeš princa svojih sanj ,) da rabim full časa, da se odločim za tak korak (srečanje, kavico, zmenek ali kakorkoli se temu reče) in da bi rada prej človeka spoznala ter da me je zmenkov na slepo popolnoma groza in da kar zmrznem in ostanem popolnoma tiho... Poleg tega je takih vabil včasih nekaj dnevno in NE, nikakor se mi ne da dobivat vsak dan z drugim, samo zato, ker sem izmenjala par besed z njim prek interneta in nikakor ne padam na fore, da se bova bolje spoznala na 4 oči. Ja, res se bova, ampak prej bi rada vedela kaj več o tebi in ugotovila ali si te sploh želim spoznati.
Takih, ki vseeno vstrajajo je 95% in me prepričujejo, da njih se pa res nimam kaj bat in da oni so fajn in da ob njih pa res ne bom tiho... no ti fantje me najverjetneje ne bodo nikoli spoznali v živo.

Do zdaj sem se le redko s kom dobila in to je bilo največkrat z nekom, s komer sem že toliko časa komunicirala, da sem si ga sama želela spoznati.

Punk in hardcore ideologija sta mi pustila spoštovanje do sočloveka in upoštevanje njegovega mnenja, razumevanje, da smo si ljudje različni in sprejemanje tega, samostojnosti in hmmm, kar je včasih dobro in včasih tudi ne > zavračanje avtoritete, oz. tega da nikoli ne bom nekaj naredila zato ker moram, ampak samo zato, ker sama tako čutim in to želim...





Verjetno ravno zaradi tega raje in bolje delam samostojno in čeprav me je funkcija v društvu nekako pripravila do tega, da moram za marsikaj nositi odgovornost in odločati oz. sprejemati zadnjo odločitev se trudim, da tudi sama ne bi vspostavljala kakšnegakoli avtoritetnega odnosa, ampak vedno vprašam za mnenje in odločitev sprejemam na podlagi podanih utemeljitev in nenazadnje tudi večinskega in ne lastnega mnenja.

Chillin'

Chill, Lounge, Nu-jazz sem začela poslušat čisto po naključju, oz. ko smo v društvu, kjer imam tudi svojo pisarno in delam, 2 studia oddali Gregorju Zemljiču in Kanzyaniju. Grega se je pogosto oglasil na klepet in en dan prinesel s seboj CD od Tosce-Suzuki "na, tole morata slišat" je rekel.
Prav kmalu je bil to edini CD, ki se je vrtel v mojem playerju. Naslednji CD, ki ga je prinesel je bil od Thievery Corporation, kasneje še Jazzanova, De Phazz... po tistem pa sem začela že sama iskati in raziskovati in v zelo kratkem obdobju sem popolnoma spremenila glasbeno zvrst.

Nekako se mi zdi da obe zvrsti na svoj način "podajajo" isto, le da mogoče na drugačen način: strpnost do soljudi, odpirata oči in opozarjata na svet okoli nas, probleme, le da nova glasba izpostavlja tudi lepote tega sveta in nenazadnje opozarja tudi ljubezen in čustva nasploh...

Nikakor mi ni žal. In čeprav se danes punk ali hardcore zvrst nikoli več ne znajde na mojem glasbenem sporedu, mi tisto obdobje še danes veliko pomeni. Hmmm, kak mesec nazaj sem bila po nekaj letih na koncertu Nomeansno v Cvetličarni. Fantastično, kot da bi spet imela 20 let :)

Tosca - Suzuki


Thievery Corporation - Shadows of Ourselves

Honey

Pa je mimo. Najdaljša noč v letu pravijo in jaz sem nepričakovano ostala sama. Dan pred tem me je namreč v poznih popoldanskih urah klicala Tanja, da je bil njen brat nekaj dni pred tem na Krku in da je tam fantastično in ali se ne bi mi raje odpeljali na morje za novo leto, menda se še da dobit apartma, če se hitro odločimo. Seveda sem bila takoj zato, da se spokamo iz Ljubljane, Tanja je rezervirala apartma in takoj zjutraj sem se začela pripravljati za pot. Najprej poiščem Lisin potni list in glej glej, v njem sploh ni nobenih podatkov, ne njenega imena, pa tudi imena lastnika ne. Kličem veterinarja in pravim, da so mi dali prazen potni list in da je noter samo nalepka o cepljenju jaz bi pa rada šla čez mejo. Podatke naj vpišem kar sama, pravi, vmes pa sprašuje za katero psičko gre to... Lisa Aurora pravim... pa sej Lisa še ni bila cepljena proti steklini in brez tega je ne bodo spustili čez mejo... no pa sve ostale doma...

Večer je minil kar hitro v družbi prijetnega chat sogovornika Bora, no upam, da se bova res nekoč tudi v živo spoznala, kot sva si obljubila.

Vmes sem prejela "milion" SMSov, no najbolj zanimiv mi je bil tale za katerega sploh ne vem čigav je, podpisa ni bilo, v spominu pa tudi nimam shranjene telefonske: Preden zaide sonce v letu 2007, preden spomin zbledi, preden omrežje crkne, preden se ga tako napijem, da izgubim telefon, ti želim SREČNO 2008 :)!!!
Imela pa tudi nekaj telefonskih klicev, med drugim Bojanco, ki je letos praznovala doma z Matijatom in naraščajem v trebuščku, fajn mi je ker vidim, da z veseljem pričakujeta. Klicala je tudi mama v skrbeh kako bom, ker sem sama. A najbolj me je razveselil klic Jerota, moža sestre bivšega fanta. Oba me namreč že nekaj časa vabita naj se oglasim in prepričujeta, naj pozabim na to, da sta sorodnika bivšega, saj me vabita kot prijateljico in to bomo vedno ostali. Lepo je to slišat. Thx Jero in Hojka, Bojana in Matija, seveda mami in očetu, Maši, Petru, Bandlu, Borutu z družinico, Tanji in vsem, ki ste bili z mislimi z mano...

Polnoč sem prespala. Malo načrtno, malo pa zaradi moje male Lizike. Sicer sem mislila, da bo večja panika in da jo bo veliko bolj strah pokanja vseh teh petard, a je samo vsake toliko bolj začudeno kot prestrašeno dvignila glavo in pogledovala proti meni, da kaj je bilo pa zdaj to. Definitivno pa ni mogla zaspati. Zato sem na računalniku priklopila film > Elizabeth < zvok pojačala skoraj do konca in Liziki izjemoma dovolila, da tokrat zleze pod kovter in jo z njim pokrila čez glavo... Kot pričakovano je tudi mene začelo prav v kratkem zmanjkovati tako da sem tudi sama ponovila. Vmes sem se okoli 1h zbudila, ko je bilo filma konec in se je zunaj slišalo samo še pokanje. Joj, dajte že nehat počasi...

Zjutraj sem se zbudila nekaj po 7.uri. K meni se je pod kovtrom stiskala moja Lizika, jaz pa sem se počutila tako samo...

Tosca - Honey

Set Free

Jazztronik - Shichishoku


Jazztronik - Set Free



Povzetek s strani: Last.fm

Pianist Ryota Nozaki, recording under the name Jazztronik, has been on the Japanese dance music scene since 1998. He has released two full-length albums and is looking forward to his upcoming release "Samurai" on the Pantone label. The title track from the album was one of the top dance tunes of 2004. Jazztronik's production skills are as stellar as his piano work and have led him to collaborate with Mondo Grosso, Taro Hakase, bebe, Yukihiro Fukutomi and London Elektricity.